V ospredju cikla Narava & jaz je osredotočenost na dojemanje. Predvsem narave. Sprehodi po gozdovih, opazovanje dreves, trav, grmov, kamnov, rastlin, poslušanje in opazovanje potokov, njihovih brzic, tolmunov, skal … Potapljanje pod gladino morja, opazovanje valov, poslušanje vetra, plezanje po skalah, opazovanje rastlin …
Kaj je tisto, kar ti različni vtisi puščajo za sabo? Na misel pride dvoje: ritmi ponavljanja v neskončni raznolikosti rešitev in utripanje živosti.
Živost utripa povsod, kjer je življenje.

Pravzaprav je prisotnost intenzivnega utripanja živosti neizogibno. Ni pa nujno, da je tudi zaznano. Za zaznavo je pač potrebna zadostna odprtost in dovolj občutljiva dojemljivost. (Občutenje utripanja živosti je do neke mere analogno hrepenjenju. Morda sta celo v sorodu.)

S samostojne razstave Narava & jaz, vaja v občutljivosti, s kiparskim prispevkom Katje Oblak; papirnati odlitek skale. V Galeriji Srečišče, Hostel Celica, Ljubljana, december 2019 in januar 2020:

Otok, 1990

Potok Draga, 2015

Skala z mahom (Katja Oblak & Julij Borštnik).

Papirnati odlitek skale z mahom Katje Oblak, 2019.

videa Ob potoku, 2019 and S kolesom, 2016.

Otoška trava, 2016.

Gozdni potok, 2015

Pozorno, redno opazovanje narave razkrije tudi ritme raznolikosti rešitev. Vzorce ponavljanja, ki pa se ponavljajo skozi brezmejno raznolikost oblik. Zgled so geometrične forme organske rasti: Odgovori najrazličnejših rastlinskih vrst na izziv optimalne razporeditve listnih žil skozi tanke plasti tkiva. Opazimo brezmejno raznolikost, a hkrati tudi sorodnost rešitev. Ali pa mehanika tekoče vode, kjer brezmejna raznolikost ponavadi niha okoli sklopa optimalnih rešitev. Tokovi in vrtinci se nekako "prerivajo". Sprememba v vsakem od njih vpliva na vse ostale. Pri čemer pa potok ostaja v isti strugi. (Razen če pride povodenj. Takrat se skale, brzice, celo struge, lahko prestavljajo.)