PRVI DEL: Problem, komu prodati proizvod presežnega dela?

Človeško delovanje, delo, ustvarjalnost ... so vir vse vrednosti. Če delovno silo kupi profitni obrat, jo kupi z edinim namenom iztržiti iz nje presežno delo. Saj je presežno delo vir dobička. Vrednost se tako pretaka od ljudi, ki delajo, skozi nakup, potrošnjo in prodajo delovne sile (nujne in presežne), v dobiček.
Vendar obstaja težava: z vidika kapitalistične ekonomije kot celote delavci ne morejo kupiti večjega deleža vrednosti od tistega, ki so jim ga izplačali v plačah; se pravi od deleža nujnega dela. Ta pa obsega v najboljšem primeru 2/3 vse proizvedene vrednosti.
Komu torej prodati presežno vrednost? Komu prodati preostali 1/3 vrednosti? (Oziroma 2/5, oziroma kakršen že je delež v določenem zgodovniskem trenutku.)

DRUGI DEL:
Nujno delo je količina potrošene delovne sile potrebna za ustvarjanje vrednosti plač delavcem.
Presežno delo ustvari vrednost nad vrednostjo izplačanih plač in prinese dobiček.
Razmerje med nujnim in presežnim delom je odvisno od okoliščin in zgodovinsko niha. (V začetku osemdesetih let 20. stoletja je znašalo okoli 2 : 1. Od takrat pada in je sedaj znaša približno 1,5 : 1).
Ker delavci prejmejo nujni delež proizvedene vrednosti (sedaj je to približno 3/5), je to tudi meja, koliko največ sploh lahko kupijo.

Kdo torej lahko kupi preostanek, presežno vrednost? (Preostalo 1/3 oziroma 2/5, odvisno od zgodovinskih okoliščin.) Komu prodati presežno vrednost?

Bi jo kapitalisti lahko prodali drug drugemu?
Kapitalisti ne kupujejo, da bi potrošili, pač pa kupujejo, da bi prodali z dobičkom. Nakupovanje in prodaja uporabnih stvari sem in tja med kapitalisti, bi privedlo do tega, da bi te uporabne stvari skozi mnogokratno menjavo ostarele in izgubljale vrednost. Tovrstna menjava torej ne bi prinašala dobička.
Torej; da bi lahko ustvarili dobiček, je potrebno presežno vrednost prodati nekam VEN. Ampak kam?

TRETJI DEL:
Torej; da bi lahko ustvarili dobiček, je potrebno presežno vrednost prodati nekje ZUNAJ. Obstaja več možnosti, več tipov IZVEN:

1. tip IZVEN je ven iz kapitalističnega trga. (Primer: Britanska vzhodnoindijska družba je v poznem 18. stoletju kolonizirala Bengalijo, ki je bila takrat največji svetovni izvoznik bombažnih tkanin. Skozi uničenje je Britanija Indijo spremenila iz glavnega tekmeca v največji trg za svojo bombažno industrijo. Toda tako primitivni načini izkoriščanja so časovno precej omejeni.)

2. tip IZVEN je ven iz otipljive realnosti, v področje zrcalne vrednosti: Dobičke je moč vzeti iz proizvodnje in menjave uporabnih stvari ter jih prečrpati v trgovanje z zrcalnimi vrednostmi kot so vrednostni papirji, obveznice, posojila, finančni derivati itd. To pomeni trgovanje zgolj med lastniki kapitala, izven sveta koristnih stvari, delavcev, potrošnikov, večine ljudi. Večanje vrednosti zamejuje le še kolektivna vera preprodajalcev.
Ker ima finančno trgovanje toliko manj omejitev, je postalo približno 6-krat večje od realnega gospodarstva. Problem se pojavi, če se velik del napihnjene finančne vrednosti želi preseliti nazaj v veliko manjši svet uporabnih, vsakodnevnih stvari. Takrat pride do sesutja. Tako kot pok .com-balona konec 90ih let prejšnjega stoletja ali pa finančni zlom 2007 in 2008.

3. tip IZVEN je časovni preskok - iz preteklosti: Tudi parazitiranje na bogastvu in zmogljivostih, nakopičenih v preteklosti, je lahko vir dobička. (Primer: Naša trenutna doba privatizacije in izčrpavanja javnih dobrin, zniževanja plač, naraščanja brezposelnosti in prekarizacije zaposlitve, dviga cen nepremičnin itd.) Toda pomanjkljivost takšnega pristopa je očitna; lahko deluje le zelo omejen čas. Slej ko prej začne kopičenje težav presegati vzdržnost sistema, kot smo naprimer priča v današnjem času.

4. tip IZVEN je časovni preskok - v prihodnost: Dobiček se vlaga v širitev proizvodnih zmogljivosti (nove tovarne, novi proizvodi, nove industrije itd.). S predpostavko, da bodo dobičkonosno realizirane v prihodnosti. (Primer: zlata doba hitre rasti industrije, javnih storitev in socialne zaščite, življenjskega standarda delavcev itd. po drugi svetovni vojni.) Meja takšnega pristopa je, da deluje le v izjemnih zgodovinskih razmerah, ki omogočajo najmanj približno 5-odstotno skupno gospodarsko rast. Zlata doba po drugi svetovni vojni se je zasičila konec 60ih in se iztekla v krizo nizkih dobičkov 1970ih.

Našteti pristopi se vsi otepajo s problemom ne-trajnosti.

×

1 / 8

2 / 8

3 / 8

4 / 8

5 / 8

6 / 8

7 / 8

8 / 8

❮❯